Zlati eliksir
najstarejše zdravilo na svetu

Urinoterapija je praksa uporabe lastnega urina v terapevtske namene, ki je prisotna že tisočletja. Uporabo urina kot zdravila v takšni ali drugačni obliki najdemo v številnih tradicionalnih medicinskih sistemih, tudi v ajurvedi in kitajski medicini, pa tudi v slovenskem ljudskem zdravilstvu.

Najpogosteje vključuje pitje urina, njegovo nanašanje na kožo, masažo in inhalacije, poznamo pa še kapljice za oči in ušesa, neti (usmrkavanje), kopeli in druge načine. Urin ima zdravilne lastnosti, saj vsebuje snovi, ki pomagajo pri izboljšanju zdravja. Terapija z urinom je lahko učinkovita pri vseh boleznih, zato diagnoza ni nujna, da jo začnete izvajati. To ne pomeni, da zdravnika ali diagnoze odsvetujem, temveč da lahko z urinom poskusite tudi prej. Praktikanti urinoterapijo razumejo celostno, kot podporo telesu, in ne kot zdravljenje ene same bolezni.

Urin ni edini telesni izloček, ki je tabu. Podobno velja za blato, menstrualno kri, znoj, spermo, vaginalne izločke, gnoj, ušesno maslo in celo slino. Stopnja sramu in odpora pa je pogojena s kulturo in okoliščinami, ne z biologijo. Zakaj je prav urin tako močan tabu? Ključni razlogi so štirje.

1. Tabu je priučen, ne prirojen

Noben otrok se ne rodi z gnusom do lastnih izločkov. Tabu se naučimo med drugim in četrtim letom, ko starši rečejo „fuj!“ in skremžijo obraz. V starodavni Indiji so jogiji in ajurvedski zdravniki urin imenovali šivambu, sveta tekočina, in ga uporabljali za zdravljenje in duhovno prakso. Pozneje so ortodoksni hindujski zakoniki isto tekočino razglasili za nečisto. Ista snov je bila v isti deželi enkrat sveti eliksir, drugič prepovedana nečistost. To jasno kaže, da tabu ni naraven, temveč ga oblikujejo verska in družbena pravila.

2. Sodobna higienska revolucija

Z urbanizacijo in modernimi stranišči od 19. stoletja naprej so telesni izločki postali nekaj, kar mora čim prej izginiti v kanalizacijo. V kolektivno zavest se je usidralo prepričanje, da so vsi izločki strupeni in umazani, čeprav je svež urin čist in ima protibakterijske lastnosti. V preteklosti so ljudje urin uporabljali vsak dan: v usnjarstvu, za pranje perila in v medicini.

3. Orodje nadzora in ekonomske logike

Tabu ni nastal naključno. Sistema, ki temelji na dobičku, ni mogoče zgraditi na nečem, kar ima vsak človek zastonj v lastnem telesu. Naravni odpor in gnus delujeta kot varovalki, ki ljudi odvračata od lastne neodvisnosti. Od malih nog nas učijo, da je telo šibko in potrebuje zunanjo pomoč v obliki tablet, sirupov in injekcij. Urinoterapija posamezniku omogoča, da vzame zdravje nazaj v svoje roke, zato je tabu tako močan.

4. Gnus kot „vratar“ toksičnega sramu

Gnus ni le biološki mehanizem preživetja, temveč tudi zaščita pred globljim sramom. Že kot otroci smo se naučili, da je vse, kar pride iz telesa, umazano. To prepričanje pa ni ostalo le pri izločkih. Ker prihajajo iz nas, smo nezavedno začeli verjeti, da je nekaj umazanega tudi v nas samih, in iz tega se rodi globok, toksičen sram. Da te bolečine ne bi občutili, jo psiha prekrije z gnusom do izločkov. Tabu tako deluje navznoter kot gnus in navzven kot strah pred tem, kaj si bodo mislili drugi. Človeka ni strah urina samega, temveč izobčenja iz družbe.

Zmaj, ki čuva zaklad

Tabu urina je kot zmaj iz pravljic, saj največji tabuji varujejo največje zaklade. Gnus, sram in strah so ognjeni dih zmaja, ki preizkuša iskalca. Ko ga premagate, ugotovite, da v vašem telesu ni ničesar umazanega. Takrat postanete nevarnost za potrošniško družbo, saj ste sami svoj vir.

Tabu okoli urina je torej priučen kulturni mehanizem, ki varuje sistem odvisnosti od zunanjih rešitev in nas oddaljuje od lastne telesne inteligence. Zmehčamo ga lahko z znanjem, postopnim spoznavanjem in lastno izkušnjo. Več o tem pišem v poglavju Tabu v svoji knjigi Zlati eliksir.

Urin ni odpadek, kot se pogosto zmotno verjame, temveč trenutni presežek snovi, ki jih telo trenutno ne more uporabiti zaradi ohranjanja homeostaze. Vsebuje predelane metabolite, ki jih telo lahko takoj uporabi brez dodatne energije, ki bi jo sicer potrebovalo za njihovo presnovo. Vzemimo vitamin C: telo ga vsrka le del, ostalo izloči zaradi ravnovesja. Zato lahko jemo in pijemo toliko, kolikor pijemo.

Urin je sestavljen iz približno 95 % vode, 2,5 % sečnine ter 2,5 % drugih snovi, kot so hormoni, minerali, vitamini, encimi, protitelesa in matične celice. Baza urinskega metaboloma Univerze v Alberti navaja kar 5662 snovi, povezanih z urinom, od tega so jih v urinu zaznali več kot 4300, več kot 3150 snovi v bazi pa je označenih kot endogenih, torej takih, ki jih telo izdela samo (vir: https://urinemetabolome.ca/). Urin nastane iz ultrafiltrata krvne plazme, ki ga ledvice izdelujejo z izredno natančnim filtriranjem krvi. Res je, da vsebuje tudi končne produkte presnove, na primer sečnino, a tudi ta ima svoj pomen: v ledvicah pomaga koncentrirati urin, na koži pa vlaži.

To vprašanje predpostavlja, da je urin odpadek, ki se ga telo želi znebiti. Telo pa ne shranjuje odpadkov, ima le skladišče za urin, mehur. Ledvice dnevno prefiltrirajo med 150 in 180 litri tekočine, vendar več kot 99 % vode in koristnih snovi takoj vsrkajo nazaj in jih dostavijo v natanko pravem razmerju, s čimer si telo prihrani nepotrebno porabo energije za njihovo ponovno proizvodnjo. Urin je torej skrbno izbran preostanek, ne preprosto smetišče.

Dolga leta so učili, da je urin v mehurju sterilen. Novejše raziskave kažejo, da ima tudi sečni sistem svoj mikrobiom, tako kot usta, črevesje ali koža. Vsak organ in vsak del telesa ima svojo skupnost bakterij. Kadar je v ravnovesju, govorimo o eubiozi (uravnoteženi in koristni mikroflori), kadar pa se ravnovesje poruši, o disbiozi. Pri zdravem človeku je urin običajno čist. Bakterije lahko dodatno zajame, če genitalije pred odvzemom niso čiste, zato priporočam srednji curek, ki velja za najbolj čistega.

Urin ima protibakterijske lastnosti. Svež urin nima posebnega vonja, saj je sečnina sama brez vonja. Ostri vonj nastane šele, ko bakterije v stiku z zrakom sečnino razgradijo v amoniak. Ko je telo uravnoteženo in prečiščeno, je urin običajno bister in zlat, okus pa je v največji meri odvisen od prehrane.

Urin je ena najpogosteje analiziranih snovi v medicini in kemiji. Vsebuje hormone, vitamine, minerale, encime in matične celice in odraža stanje telesa. Po mnenju praktikantov telo prek njega dobi povratno informacijo o okužbah, alergenih in vnetjih.

Sečnina (urea) je pogosta sestavina kozmetičnih izdelkov za suho kožo, med drugim znamk Eucerin, CeraVe, Neutrogena, La Roche-Posay in Aveeno. Hormoni iz urina brejih kobil so osnova zdravil za hormonsko nadomestno terapijo, kot je Premarin, encim urokinaza, ki raztaplja krvne strdke, pa so pridobivali tudi iz človeškega urina. To so le trije primeri iz več tisoč snovi, ki so jih znanstveniki našli v urinu.

Urinoterapija je sestavljena iz notranje uporabe, na primer pitja urina, in zunanje uporabe, na primer masaže z urinom. Če vam ideja o pitju še deluje preveč neprijetno, ni nič narobe. Začnite počasi in v svojem ritmu.

Pitje, korak za korakom

1. Izberite pravi čas. Izkušeni praktikanti najbolj cenijo prvi jutranji urin, ker je najbogatejši s hormoni, vitamini, minerali in encimi, ki jih je telo izdelalo med spanjem. Za začetnika je lahko premočan, zato za prvi stik izberite urin čez dan, po obroku s sadjem ali presno zelenjavo. Pred tem popijte nekaj vode, saj bo urin svetlejši in blažjega okusa.
2. Zberite srednji curek: prve dve do tri sekunde pustite, da stečejo stran, s čimer očistite pot, nato srednji del ujemite v čisto posodo, zadnji del pa spet pustite, da steče stran. Mnogi praktikanti postopka ne zapletajo in uporabljajo celoten urin.
3. Opazujte svoj urin: oglejte si barvo in čistost, nato ga povonjajte. Tako se postopoma navadite na njegove lastnosti, ki se spreminjajo glede na prehrano in počutje.
4. Okusite. Pomočite prst v urin in ga prinesite do ust, da okusite zelo majhno količino.
5. Če pitje še vedno deluje preveč zastrašujoče, začnite z nanosom na hrbtno stran dlani in to počnite nekaj dni. Z drugo dlanjo naredite primerjavo. Ko opazite, da je koža mehkejša in bolj gladka, ga nanesite na celo telo.
6. S pitjem začnite po kapljicah: prvi dan spijte eno ali dve kapljici in to po želji ponovite večkrat na dan. Vsakih nekaj dni količino povečujte, ko dosežete nekaj deset kapljic, poskusite majhen požirek. Kdor zmore, lahko začne tudi s tremi požirki, kar je približno en deciliter. Če vas moti okus, ga razredčite z vodo ali sokom. Učinek se s tem ne spremeni.
7. Količino povečujte počasi, dokler ne dosežete približno enega kozarca na dan. Ne hitite, saj telesa ne želite izpostaviti prehitremu procesu čiščenja.
8. Pazite na čas pitja. Po ajurvedi je priporočljivo pol ure pred obrokom ne piti, po obroku pa počakati eno do dve uri. Zadnjič pijte vsaj štiri ure pred spanjem, saj urinoterapija spodbudi delovanje ledvic in mehurja.

Masaža

Pri masaži v dlan nalijte malo urina in ga nežno vmasirajte v kožo, dokler se popolnoma ne vpije. Svež urin se na koži hitro vpije in ne pušča vonja.

Kriza čiščenja

Pri rednem pitju se lahko pojavijo prehodni znaki čiščenja, na primer pospešena prebava ali mehkejše blato, glavobol, izpuščaji, kašelj ali začasno povišana temperatura. Večina ljudi se po nekaj urah do nekaj dneh počuti bolje. Če vam ni prijetno, preprosto zmanjšajte količino in nadaljujte z manjšimi koraki. Vsako telo je edinstveno, zato prisluhnite sebi oziroma svoji intuiciji. Pri zdravilih pa je smiselno vedeti, kdaj se katero izloča iz telesa.

Če vas tema zanima, priporočam, da preberete čim več. Med klasiki so knjige Johna W. Armstronga The Water of Life, Marthe Christy Your Own Perfect Medicine, v slovenščini pa priporočam knjigi Amaroli in Urin kot zdravilo. Na spletu najdete tudi veliko videoposnetkov ljudi, ki govorijo o svoji praksi, in učiteljev urinoterapije. Ker algoritmi takih vsebin pogosto ne prikažejo na vrhu, sem jih zbrala na enem mestu. Najdete jih tik pod temi vprašanji, kjer kliknite na »Povezave na literaturo in videoposnetke«. Tam so viri za dodatno branje in izbor posnetkov.

Če ne berete v tujih jezikih, je v slovenščini na voljo moja knjiga Zlati eliksir, ki temelji na lastnih izkušnjah. Več o njej preberete v razdelku O avtorici, prvih nekaj strani pa lahko prelistate na vrhu strani.